Nov Blog

Spoštovani,

Obveščam vas, da nadaljujem s pisanjem bloga na svoji spletni strani:

http://rjl.si/blog/

Renata

Dan odvetniške brezplačne pravne pomoči - 19. december

Običajno oseba, ki se ne ukvarja s posli, ne potrebuje odvetnika prav pogosto v življenju. Hvala bogu, da je temu tako. Vendarle pa se zlahka znajdemo v situaciji, ko je nasvet pravnega strokovnjaka koristen ali tudi nujen.

Številni tudi v takšnih situacijah ne poiščejo odvetniške pomoči. Velja prepričanje, da samo če stopiš skozi vrata odvetniške pisarne, bo drago stalo.

Spomniti želim na dober odvetniški običaj, ki mu pravimo brezplačen prvi posvet: ko stranka prvič pride v pisarno, odvetniki, ki se tega običaja držimo, posveta na računamo. To velja samo za prvi obisk. Pri prvem stiku se odvetnik in stranka seznanita, stranka dobi tudi informacijo o stroških, ki so z odvetniškimi storitvami povezani.

Stranki, ki je socialno šibka, lahko odvetnik pri računu tudi sicer popusti ali ji nagrade za delo sploh ne računa.

19. decembra pa bomo slovenski odvetniki organizirano nudili pro bono (brezplačno) pravno pomoč tistim, ki so pomoči najbolj potrebni in ki si zaradi pomanjkanja denarja ne upajo prestopiti praga naših pisarn. Pomoč se bo nudila zlasti v obliki krajšega posveta z odvetnikom. Stranka se bo z odvetnikom lahko pogovorila o svojem problemu / sporu, dobila informacijo o pravnih možnostih, ki jih v njegovem - njenem primeru omogočata zakonodaja in sodna praksa, po potrebi pa tudi napotek, kako do brezplačne pravne pomoči za nadaljnje odvetniške storitve.

Številni, ki so brezplačne pravne pomoči potrebni, ne berejo Dela in ne surfajo po internetu: kolikor takšno osebo poznate, ste zato vabljeni, da jo opozorite na možnost brezplačnega posveta z odvetnikom v petek, 19. decembra.

Moja pisarna bo dne 19. decembra 2014 na voljo za brezplačne posvete od 8.00 - 12.00 in od 14.00 - 16.00 ure.

Predhodno se je treba dogovoriti za termin - po telefonu in sicer vsak dan med 8.00 in 16.00 uro. 

 

Zavarovalnice, prodaja in enotni trg

Gre pri pripravi prenovljene direktive o zavarovalnem posredovanju (IMD2) res za varstvo potrošnika, kot trdijo različni razlagalci? Brez romantike: prva skrb in glavni cilj, ki ga zasleduje evropski regulator pri pripravi IMD2, je zagotoviti pogoje za delovanje enotnega trga zavarovalnih storitev. Odstraniti morebitne ovire za prekomejno prodajo zavarovalnih polic. Pobude v smislu varstva stranke – zavarovalca so del tega: poenoten nabor ukrepov naj bi izenačil pogoje igralcev tržni igri, hkrati pa povečal zaupanje strank v enotni trg.

1. del: Enotni potni list za zavarovalne zastopnike in posrednike ter vprašanje nadzora

»We have no real internal market in insurance. We are failing«. Tako je povedal zdaj že davnega leta 1998 Mario Monti, tedanji evropski komisar za področje finančnih storitev. Zadeva je do danes ostala v bistvenem nespremenjena: zavarovalništvo ostaja pretežno lokalen posel. In tu je iskati razloge za nadaljne evropske zakonodajne pobude glede urejanja poslovanja zavarovalnih agencij in posrednikov ter drugih kanalov distribucije zavarovanj. Pregled evropskih pravnih virov za to področje (direktiva iz leta 1976, priporočilo iz 1991, veljavna direktiva iz leta 2002) razkrije pričakovanja, da bodo pomembno vlogo pri prekomejni prodaji zavarovalnih storitev opravile zavarovalne agencije in zavarovalni posredniki. Kar se ni uresničilo. Iz predloga IMD2 izhaja, da še vedno obstojijo ovire za učinkovito prekomejno opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja in posredovanja. In te ovire se je komisija namenila odstraniti s prenovljeno direktivo. Da bodo lahko zavarovalne agencije in posredniki, ki so registrirani v drugih državah članicah, brez večjih ovir na slovenskem trgu prodajali zavarovanja (tujih zavarovalnic). Eventuelno seveda tudi obratno. To je bistvo. Vzpostaviti takšne pogoje, da bi se razvila konkurenčna tekma na celotnem – evropskem – trgu.

S tem namenom se na novo urejajo vprašanja registracije zavarovalnih zastopnikov in posrednikov in pogojev za registracijo. Pa informiranje strank. O posredniku pri prodaji zavarovanja in o zavarovanju, ki se sklepa. Največja novost nove direktive naj bi bila v tem, da bo postavljala profesionalne pogoje za vse, ki sodelujejo v distribuciji – tudi za zavarovalne zastopnike, zaposlene pri zavarovalnicah. Takšne zahteve ni bilo niti v priporočilu iz leta 1976, niti v veljavni direktivi iz leta 2002. To pa za nas ne bo novost. Slovenski zakonodajalec je namreč že leta 2000 z Zakonom o zavarovalništvu (ZZavar) vzpostavil stroge pogoje za zavarovalne zastopnike in posrednike, strožje, kot je to tedaj predvidevalo priporočilo EU ali naložila kasneje sprejeta direktiva. Tako, da v RS že od leta 2000 velja, da smejo biti vključene v neposredno prodajo zavarovanj samo tiste osebe, ki izpolnjujejo predpisane poklicne zahteve in pridobijo oziroma imajo veljavno dovoljenje za opravljanje zastopniških oziroma posredniških poslov – pa če delujejo za zavarovalno agencijo, posredniško družbo, zavarovalnico, banko ali drugo osebo, ki sme opravljati posle zavarovalnega zastopanja v povezavi s proizvodi oziroma storitvami, ki jih sicer ponuja. Izpolnjevanje teh pogojev, kot tudi izpolnjevanje dolžnosti obveščanja zavarovalca in siceršnjo pravilnost poslovanja zastopnikov in posrednikov na trgu pa Agencija za zavarovalni nadzor ves čas tudi sistematično preverja in v primeru ugotovitve kršitev izreka ukrepe, vključno z odvzemom dovoljenj.

Kako pa je z nadzorom nad zastopniškimi agencijami in posredniki iz drugih držav članic, ki pri nas poslujejo prek podružnic ali neposredno, na podlagi svobode opravljanja storitev? So te nadzirane, kdo jih nadzira in v kolikšni meri?

Vprašanje (učinkovitega) nadzora nad zavarovalnimi agencijami in posredniki, ki delujejo prek meja, se zastavlja kot ključno vprašanje in glede tega se bo, bo po besedah predstavnika EIOPA izrečenih na nedavnem posvetu na temo Insurance intermediaries v Ljubljani, v nadaljevanju priprave direktive IMD2 še kresalo.

Zadnji tekst, ki je pred nami (Proposal for a directive of the European Parlament and of the Council on insurance mediation, z dne 26. 9. 2014) predvideva različen režim nadzora – glede na to, ali gre za delovanje posrednika prek podružnice oziroma za drugo obliko trajne navzočnosti v državi gostiteljici (deljena pristojnost nadzornih organov), ali pa gre za opravljanje dejavnosti neposredno, na podlagi svobode opravljanja storitev (izključna pristojnost nadzornega organa države izvora).

Je mogoče učinkovito nadzirati poslovanje posrednika na slovenskem trgu iz Dunaja ali iz Londona? Kako bo nadzornik iz tujine preverjal, ali za distributerja, ki je njegov subjekt nadzora, na slovenskem trgu neposredno opravljajo prodajno funkcijo samo osebe s predpisanim dovoljenjem; ali potrošnikom in drugim strankam izročajo »217. člen«; ali se držijo dobrih prodajnih praks? Ali ne bodo ravno zaradi morebitne različne stopnje dejanskega nadzora domači in tuji distributerji na slovenskem trgu v neenakopravnem položaju?

Čeprav ta čas morda v Sloveniji posredniki iz drugih držav članic ne poslujejo v pomembnejšem obsegu, gre za pomembno načelno vprašanje. V pripravi je ZZavar-1, ki ureja tudi to področje. Menim, da ne bi bilo dobro, da se zakonodajalec – v anticipiranju možne rešitve, ki bi jo utegnila prinesti prenovljena direktiva - preuranjeno ali v preveliki meri odreče možnosti nadzora in učinkovitega izrekanja ukrepov domače Agencije za zavarovalni nadzor zoper zavarovalne agencije in posrednike iz držav članic, ki bi pri nas kršile pravila glede izpolnjevanja pogojev ali dolžnosti pri poslovanju. Potrebna so jasna pravila glede pristojnosti in glede izvajanja nadzora.

Na potezi sta pristojno ministrstvo in zakonodajalec. Kajti, ko bo enkrat ZZavar-1 sprejet, bo Agencija za zavarovalni nadzor ukrepala in smela ukrepati samo v okviru pooblastil, ki jih bo natančno določal zakon.

Več:

Jakopanec Levart, R: Strogi pogoji za zavarovalne zastopnike in posrednike, Pravna praksa, št. 5/2001, str. 11-13;

Jakopanec Levart, R: Direktiva o zavarovalnem posredovanju, Zbornik 10. dnevi slovenskega zavarovalništva, Slovensko zavarovalno združenje GIZ, Ljubljana, 2003, str 227-237.

Pasti poslovanja s podružnico tuje zavarovalnice

Zavarovalna pogodba, ki se sklene pri podružnici tuje zavarovalnice, je sklenjena s tujo zavarovalnico. V fazi sklepanja zavarovalne pogodbe se stranke tega dejstva niti ne zavedajo. Da ni vseeno, ali je pogodba sklenjena z domačo ali tujo zavarovalnico, postane zavarovalcu oziroma oškodovancu jasno šele ob nastanku zavarovalnega primera. Posebej takrat, ko ne pride do sporazuma glede zavarovalnine oziroma odškodnine in je zavarovanec oziroma oškodovanec prisiljen svoje pravice uveljavljati v pravdi.

V Sloveniji je več podružnic zavarovalnic iz držav članic EU. V firmi imajo oznako zavarovalnica, registrirane so pri slovenskih sodiščih, v prodajnem procesu uporabljajo slovenski jezik, tudi dokumentacija (splošni pogoji idr.) so v slovenskem jeziku – kar vse daje vtis, da gre za zavarovalnico, ki se ne razlikuje od drugih, domačih zavarovalnic. Vendar ni tako.

V našem pravu velja numerus clausus pravnih oseb. ZGD-1 podružnicam lastnost pravne osebe izrecno odreka. Sodna praksa je izrekla, da je podružnica samo organizacijska enota tuje pravne osebe – v obravnavanih primerih tuje zavarovalnice. Prek podružnic opravlja pridobitno dejavnost tuje podjetje. Nosilec pravic in obveznosti, torej stranka zavarovalne pogodbe, je tuja zavarovalnica, za katero podružnica deluje. Ker podružnica nima statusa pravne osebe, tudi ne more biti pravdna stranka. Samo matično (tuje) podjetje, za katero podružnica deluje, je lahko nosilec pravic in obveznosti in tudi stranka v pravdnem postopku.

V prodajni fazi stranka običajno ne bo pozorna, da ima opravka s tujo zavarovalnico. Razlika pa je lahko opazna, ko pride do zavarovalnega oziroma škodnega primera. V nasprotju z domačimi zavarovalnicami, ki so za reševanje zahtevkov zavarovancev in oškodovancev kadrovsko dobro ali vsaj ustrezno opremeljene (nadzor nad kadrovsko, organizacijsko in tehnično ustreznostjo domačih zavarovalnic pa je v pristojnosti domačega nadzornika – Agencije za zavarovalni nadzor), se v praksi izkaže, da podružnica takšne kadrovske zasedbe nima. V konkretnem primeru se je izkazalo, da na podružnici tuje zavarovalnice ni bil zaposlen niti en sam pravnik, ki bi se ukvarjal z reševanjem škodnih primerov. Reševanje zavarovalnih oziroma škodnih primerov je prepuščeno zunanjim izvajalcem, kar je morda stroškovno ugodno za tujo zavarovalnico, vendar se izkaže kot manj ugodno za uporabnike zavarovalnih storitev.

Kolikor pride do spora, v praksi sicer ni dvoma glede tega, da je v primerih sporov, ki izhajajo iz poslovanja podružnice tujega podjetja, pristojno domače sodišče in sicer po kraju, v katerem se podružnica nahaja. Prvi problem, pred katerim se zavarovanec oziroma oškodovanec kot tožnik znajde pa je, kako pravilno označiti toženo stranko – tujo zavarovalnico.

Vprašanje pasivne legitimacije v pravdi. Člen 80 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Če se postopka udeležuje nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, gre za absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pravilna označba tožene stranke je dolžnost tožeče stranke. Iz sodnega registra RS oziroma ePRS podatki o tujih pravnih osebah niso razvidni. V sodnem registru lahko najdemo podatke o podružnici tuje zavarovalnice, prek katere je bilo zavarovanje sklenjeno. Navedena je sicer tudi firma ustanovitelja – tujega podjetja, vendar je to firma, s katero je tuje podjetje poslovalo ob vpisu podružnice v sodni register Slovenije, ne pa nujno tudi v času spora. Tožnik mora pravilno označiti toženo stranko – tujo zavarovalnico; podatkov za označbo tuje zavarovalnice pa iz sodnega registra Slovenije in iz e PRS ni mogoče dobiti.

Vprašanje jezika. Če Zakon o zavarovalništvu jasno zahteva, da se pri sklepanju zavarovanj s fizičnimi osebami uporablja zavarovalna dokumentacija v slovenskem jeziku, pa nimamo izrecne zakonske zahteve, ki bi zavarovancu oziroma oškodovancu zagotavljala uporabo slovenskega jezika v pravdi. V konkretnem pravdnem postopku iz poslovanja podružnice tuje zavarovalnice si njen pooblaščenec ni obotavljal napovedovati, da bo zahteval prevajanje tožbe v nemški jezik! Menim sicer, da za kaj takega ni zakonske podlage, saj ZPP določa, da pravdni postopek teče v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, torej v slovenskem jeziku.

Stroški. Pomembne pa so tudi stroškovne posledice, ki jih tožnik nosi, če s tožbo ne uspe. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške. Stranko, ki ne uspe v sporu s tujo zavarovalnico, utegnejo bremeniti stroški prevajanja in pa stroški odvetniškega zastopanja tuje zavarovalnice. Podružnice tujih zavarovalnic uporabljajo storitve odvetnikov, domače zavarovalnice pa praviloma svoje, zaposlene pravnike in strošek njihovega angažmaja tudi v primeru neuspeha tožbenega zahtevka bremeni zavarovalnico, ne pa zavarovanca oziroma oškodovanca.

To so tveganja pravde, ki jim zavarovalec, ki sklene zavarovanje z domačo zavarovalnico, oziroma oškodovanec, kadar je oškodovalec sklenil zavarovanje proti odgovornosti pri domači zavarovalnici – ni izpostavljen.

Pomembno je – tudi v luči zgoraj navedenega – da zavarovalec ve, s kom sklepa zavarovanje. Nujno je, da se na policah (tuja) zavarovalnica, s katero se zavarovanje sklepa, pravilno navede oziroma označi. Prav tako pa je skladno z Zakonom o zavarovalništvu treba stranko s posebnim pisnim obvestilom obvestiti o imenu in naslovu zavarovalnice, s katero se zavarovanje sklepa, kot tudi podružnice, prek katere se zavarovanje sklepa in sicer ob sklenitvi zavarovanja, ter tudi v primeru kasnejših sprememb.

Več: Jakopanec Levart, R.: Pasti poslovanja s podružnico tuje zavarovalnice, Pravna praksa, št. 39/2014, str. 9-11.