Pasti poslovanja s podružnico tuje zavarovalnice

Zavarovalna pogodba, ki se sklene pri podružnici tuje zavarovalnice, je sklenjena s tujo zavarovalnico. V fazi sklepanja zavarovalne pogodbe se stranke tega dejstva niti ne zavedajo. Da ni vseeno, ali je pogodba sklenjena z domačo ali tujo zavarovalnico, postane zavarovalcu oziroma oškodovancu jasno šele ob nastanku zavarovalnega primera. Posebej takrat, ko ne pride do sporazuma glede zavarovalnine oziroma odškodnine in je zavarovanec oziroma oškodovanec prisiljen svoje pravice uveljavljati v pravdi.

V Sloveniji je več podružnic zavarovalnic iz držav članic EU. V firmi imajo oznako zavarovalnica, registrirane so pri slovenskih sodiščih, v prodajnem procesu uporabljajo slovenski jezik, tudi dokumentacija (splošni pogoji idr.) so v slovenskem jeziku – kar vse daje vtis, da gre za zavarovalnico, ki se ne razlikuje od drugih, domačih zavarovalnic. Vendar ni tako.

V našem pravu velja numerus clausus pravnih oseb. ZGD-1 podružnicam lastnost pravne osebe izrecno odreka. Sodna praksa je izrekla, da je podružnica samo organizacijska enota tuje pravne osebe – v obravnavanih primerih tuje zavarovalnice. Prek podružnic opravlja pridobitno dejavnost tuje podjetje. Nosilec pravic in obveznosti, torej stranka zavarovalne pogodbe, je tuja zavarovalnica, za katero podružnica deluje. Ker podružnica nima statusa pravne osebe, tudi ne more biti pravdna stranka. Samo matično (tuje) podjetje, za katero podružnica deluje, je lahko nosilec pravic in obveznosti in tudi stranka v pravdnem postopku.

V prodajni fazi stranka običajno ne bo pozorna, da ima opravka s tujo zavarovalnico. Razlika pa je lahko opazna, ko pride do zavarovalnega oziroma škodnega primera. V nasprotju z domačimi zavarovalnicami, ki so za reševanje zahtevkov zavarovancev in oškodovancev kadrovsko dobro ali vsaj ustrezno opremeljene (nadzor nad kadrovsko, organizacijsko in tehnično ustreznostjo domačih zavarovalnic pa je v pristojnosti domačega nadzornika – Agencije za zavarovalni nadzor), se v praksi izkaže, da podružnica takšne kadrovske zasedbe nima. V konkretnem primeru se je izkazalo, da na podružnici tuje zavarovalnice ni bil zaposlen niti en sam pravnik, ki bi se ukvarjal z reševanjem škodnih primerov. Reševanje zavarovalnih oziroma škodnih primerov je prepuščeno zunanjim izvajalcem, kar je morda stroškovno ugodno za tujo zavarovalnico, vendar se izkaže kot manj ugodno za uporabnike zavarovalnih storitev.

Kolikor pride do spora, v praksi sicer ni dvoma glede tega, da je v primerih sporov, ki izhajajo iz poslovanja podružnice tujega podjetja, pristojno domače sodišče in sicer po kraju, v katerem se podružnica nahaja. Prvi problem, pred katerim se zavarovanec oziroma oškodovanec kot tožnik znajde pa je, kako pravilno označiti toženo stranko – tujo zavarovalnico.

Vprašanje pasivne legitimacije v pravdi. Člen 80 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Če se postopka udeležuje nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, gre za absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pravilna označba tožene stranke je dolžnost tožeče stranke. Iz sodnega registra RS oziroma ePRS podatki o tujih pravnih osebah niso razvidni. V sodnem registru lahko najdemo podatke o podružnici tuje zavarovalnice, prek katere je bilo zavarovanje sklenjeno. Navedena je sicer tudi firma ustanovitelja – tujega podjetja, vendar je to firma, s katero je tuje podjetje poslovalo ob vpisu podružnice v sodni register Slovenije, ne pa nujno tudi v času spora. Tožnik mora pravilno označiti toženo stranko – tujo zavarovalnico; podatkov za označbo tuje zavarovalnice pa iz sodnega registra Slovenije in iz e PRS ni mogoče dobiti.

Vprašanje jezika. Če Zakon o zavarovalništvu jasno zahteva, da se pri sklepanju zavarovanj s fizičnimi osebami uporablja zavarovalna dokumentacija v slovenskem jeziku, pa nimamo izrecne zakonske zahteve, ki bi zavarovancu oziroma oškodovancu zagotavljala uporabo slovenskega jezika v pravdi. V konkretnem pravdnem postopku iz poslovanja podružnice tuje zavarovalnice si njen pooblaščenec ni obotavljal napovedovati, da bo zahteval prevajanje tožbe v nemški jezik! Menim sicer, da za kaj takega ni zakonske podlage, saj ZPP določa, da pravdni postopek teče v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, torej v slovenskem jeziku.

Stroški. Pomembne pa so tudi stroškovne posledice, ki jih tožnik nosi, če s tožbo ne uspe. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške. Stranko, ki ne uspe v sporu s tujo zavarovalnico, utegnejo bremeniti stroški prevajanja in pa stroški odvetniškega zastopanja tuje zavarovalnice. Podružnice tujih zavarovalnic uporabljajo storitve odvetnikov, domače zavarovalnice pa praviloma svoje, zaposlene pravnike in strošek njihovega angažmaja tudi v primeru neuspeha tožbenega zahtevka bremeni zavarovalnico, ne pa zavarovanca oziroma oškodovanca.

To so tveganja pravde, ki jim zavarovalec, ki sklene zavarovanje z domačo zavarovalnico, oziroma oškodovanec, kadar je oškodovalec sklenil zavarovanje proti odgovornosti pri domači zavarovalnici – ni izpostavljen.

Pomembno je – tudi v luči zgoraj navedenega – da zavarovalec ve, s kom sklepa zavarovanje. Nujno je, da se na policah (tuja) zavarovalnica, s katero se zavarovanje sklepa, pravilno navede oziroma označi. Prav tako pa je skladno z Zakonom o zavarovalništvu treba stranko s posebnim pisnim obvestilom obvestiti o imenu in naslovu zavarovalnice, s katero se zavarovanje sklepa, kot tudi podružnice, prek katere se zavarovanje sklepa in sicer ob sklenitvi zavarovanja, ter tudi v primeru kasnejših sprememb.

Več: Jakopanec Levart, R.: Pasti poslovanja s podružnico tuje zavarovalnice, Pravna praksa, št. 39/2014, str. 9-11.