Zavarovalnice, prodaja in enotni trg

Gre pri pripravi prenovljene direktive o zavarovalnem posredovanju (IMD2) res za varstvo potrošnika, kot trdijo različni razlagalci? Brez romantike: prva skrb in glavni cilj, ki ga zasleduje evropski regulator pri pripravi IMD2, je zagotoviti pogoje za delovanje enotnega trga zavarovalnih storitev. Odstraniti morebitne ovire za prekomejno prodajo zavarovalnih polic. Pobude v smislu varstva stranke – zavarovalca so del tega: poenoten nabor ukrepov naj bi izenačil pogoje igralcev tržni igri, hkrati pa povečal zaupanje strank v enotni trg.

1. del: Enotni potni list za zavarovalne zastopnike in posrednike ter vprašanje nadzora

»We have no real internal market in insurance. We are failing«. Tako je povedal zdaj že davnega leta 1998 Mario Monti, tedanji evropski komisar za področje finančnih storitev. Zadeva je do danes ostala v bistvenem nespremenjena: zavarovalništvo ostaja pretežno lokalen posel. In tu je iskati razloge za nadaljne evropske zakonodajne pobude glede urejanja poslovanja zavarovalnih agencij in posrednikov ter drugih kanalov distribucije zavarovanj. Pregled evropskih pravnih virov za to področje (direktiva iz leta 1976, priporočilo iz 1991, veljavna direktiva iz leta 2002) razkrije pričakovanja, da bodo pomembno vlogo pri prekomejni prodaji zavarovalnih storitev opravile zavarovalne agencije in zavarovalni posredniki. Kar se ni uresničilo. Iz predloga IMD2 izhaja, da še vedno obstojijo ovire za učinkovito prekomejno opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja in posredovanja. In te ovire se je komisija namenila odstraniti s prenovljeno direktivo. Da bodo lahko zavarovalne agencije in posredniki, ki so registrirani v drugih državah članicah, brez večjih ovir na slovenskem trgu prodajali zavarovanja (tujih zavarovalnic). Eventuelno seveda tudi obratno. To je bistvo. Vzpostaviti takšne pogoje, da bi se razvila konkurenčna tekma na celotnem – evropskem – trgu.

S tem namenom se na novo urejajo vprašanja registracije zavarovalnih zastopnikov in posrednikov in pogojev za registracijo. Pa informiranje strank. O posredniku pri prodaji zavarovanja in o zavarovanju, ki se sklepa. Največja novost nove direktive naj bi bila v tem, da bo postavljala profesionalne pogoje za vse, ki sodelujejo v distribuciji – tudi za zavarovalne zastopnike, zaposlene pri zavarovalnicah. Takšne zahteve ni bilo niti v priporočilu iz leta 1976, niti v veljavni direktivi iz leta 2002. To pa za nas ne bo novost. Slovenski zakonodajalec je namreč že leta 2000 z Zakonom o zavarovalništvu (ZZavar) vzpostavil stroge pogoje za zavarovalne zastopnike in posrednike, strožje, kot je to tedaj predvidevalo priporočilo EU ali naložila kasneje sprejeta direktiva. Tako, da v RS že od leta 2000 velja, da smejo biti vključene v neposredno prodajo zavarovanj samo tiste osebe, ki izpolnjujejo predpisane poklicne zahteve in pridobijo oziroma imajo veljavno dovoljenje za opravljanje zastopniških oziroma posredniških poslov – pa če delujejo za zavarovalno agencijo, posredniško družbo, zavarovalnico, banko ali drugo osebo, ki sme opravljati posle zavarovalnega zastopanja v povezavi s proizvodi oziroma storitvami, ki jih sicer ponuja. Izpolnjevanje teh pogojev, kot tudi izpolnjevanje dolžnosti obveščanja zavarovalca in siceršnjo pravilnost poslovanja zastopnikov in posrednikov na trgu pa Agencija za zavarovalni nadzor ves čas tudi sistematično preverja in v primeru ugotovitve kršitev izreka ukrepe, vključno z odvzemom dovoljenj.

Kako pa je z nadzorom nad zastopniškimi agencijami in posredniki iz drugih držav članic, ki pri nas poslujejo prek podružnic ali neposredno, na podlagi svobode opravljanja storitev? So te nadzirane, kdo jih nadzira in v kolikšni meri?

Vprašanje (učinkovitega) nadzora nad zavarovalnimi agencijami in posredniki, ki delujejo prek meja, se zastavlja kot ključno vprašanje in glede tega se bo, bo po besedah predstavnika EIOPA izrečenih na nedavnem posvetu na temo Insurance intermediaries v Ljubljani, v nadaljevanju priprave direktive IMD2 še kresalo.

Zadnji tekst, ki je pred nami (Proposal for a directive of the European Parlament and of the Council on insurance mediation, z dne 26. 9. 2014) predvideva različen režim nadzora – glede na to, ali gre za delovanje posrednika prek podružnice oziroma za drugo obliko trajne navzočnosti v državi gostiteljici (deljena pristojnost nadzornih organov), ali pa gre za opravljanje dejavnosti neposredno, na podlagi svobode opravljanja storitev (izključna pristojnost nadzornega organa države izvora).

Je mogoče učinkovito nadzirati poslovanje posrednika na slovenskem trgu iz Dunaja ali iz Londona? Kako bo nadzornik iz tujine preverjal, ali za distributerja, ki je njegov subjekt nadzora, na slovenskem trgu neposredno opravljajo prodajno funkcijo samo osebe s predpisanim dovoljenjem; ali potrošnikom in drugim strankam izročajo »217. člen«; ali se držijo dobrih prodajnih praks? Ali ne bodo ravno zaradi morebitne različne stopnje dejanskega nadzora domači in tuji distributerji na slovenskem trgu v neenakopravnem položaju?

Čeprav ta čas morda v Sloveniji posredniki iz drugih držav članic ne poslujejo v pomembnejšem obsegu, gre za pomembno načelno vprašanje. V pripravi je ZZavar-1, ki ureja tudi to področje. Menim, da ne bi bilo dobro, da se zakonodajalec – v anticipiranju možne rešitve, ki bi jo utegnila prinesti prenovljena direktiva - preuranjeno ali v preveliki meri odreče možnosti nadzora in učinkovitega izrekanja ukrepov domače Agencije za zavarovalni nadzor zoper zavarovalne agencije in posrednike iz držav članic, ki bi pri nas kršile pravila glede izpolnjevanja pogojev ali dolžnosti pri poslovanju. Potrebna so jasna pravila glede pristojnosti in glede izvajanja nadzora.

Na potezi sta pristojno ministrstvo in zakonodajalec. Kajti, ko bo enkrat ZZavar-1 sprejet, bo Agencija za zavarovalni nadzor ukrepala in smela ukrepati samo v okviru pooblastil, ki jih bo natančno določal zakon.

Več:

Jakopanec Levart, R: Strogi pogoji za zavarovalne zastopnike in posrednike, Pravna praksa, št. 5/2001, str. 11-13;

Jakopanec Levart, R: Direktiva o zavarovalnem posredovanju, Zbornik 10. dnevi slovenskega zavarovalništva, Slovensko zavarovalno združenje GIZ, Ljubljana, 2003, str 227-237.